100 let nogometa v Kopru

1920-1945

V Kopru so sicer poznali nogomet že pred prvo svetovno vojno, saj se je veliko mladih šolalo v večjih italijanskih mestih, vendar o tem ni pisnih virov. Prvi zapis o koprskem nogometu je iz leta 1919. Tržaški časnik Il lavoratore je zapisal, da so 16. novembra tega leta v Kopru ustanovili športno sekcijo kmečko delavskega socialističnega krožka (Sezione sportiva del Circolo Agricolo e operaio socialista), ustanovitelji pa so bili: Parovel, Fafac, Carini, Dobrilla, Favento, Romano, Mlasineo, Stener in bratje Minca.

O nadaljnji usodi društva nimamo podatkov, primerjava imen ustanoviteljev s tistimi, ki so pozneje igrali pri koprskem nogometnem klubu pa pokaže, da gre očitno za iste ljudi. Leta 1920 je v Kopru nastal CC Capodistria – Circolo sportivo Capodistria (v prevodu koprski športni krožek), ki je nato postal mestni nogometni klub. Zasnovali so ga koprski študentje, delavci in ribiči. Kmalu zatem so ustanovili nogometni klub tudi v Izoli, na istrskem podeželju, na katerem so živeli pretežno Slovenci, pa se je nogomet pojavil nekaj let pozneje.

Koprski nogometaši so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja večinoma nastopali v tedanji 3. diviziji prvenstva Julijske krajine. Klubski barvi sta bili, tako kot danes, rumena in modra. Igrišče so uredili na območju opuščenih solin v neposredni bližini glavnih mestnih vrat na Rivi Castellone, poimenovani po Levjem gradu. Bilo pa je peščeno in ga je morje večkrat poplavljalo. Največji uspeh v obdobju med obema vojnama so dosegli v sezoni 1927/28, ko so v 3. diviziji prvenstva Julijske krajine pod imenom Unione sportiva Capodistriana (Združenje koprskih športnih društev) dosegli drugo mesto in se povzpeli v 2. divizijo državnega prvenstva – sever (Seconda divisione nord).

Klub je imel številne privržence. Financiral se je s prispevki domačih podjetnikov in obrtnikov, veliko denarja pa so zbrali s plesi, tombolami in drugimi prireditvami. Navijači so moštvu sledili z vlaki in parniki tudi na gostovanja, ki so povečini potekala v Venetu in Julijski krajini. V tej ligi je Koper odigral dve sezoni v katerih sta slavili ekipi Roviga in Vicenze, nato pa je tudi zaradi svetovne gospodarske krize finančno upehal in iz nje izstopil ter nadaljeval z igranjem v nižjih ligah.

Opomogel si je šele sredi 30-ih let, ko so ga pripojili k mestnemu društvu Libertas, znanemu po odličnih veslačih, pa tudi po lojalnosti tedanjemu režimu. Tedaj se je ponovno uvrstil v 3. divizijo prvenstva Julijske krajine. Viri pravijo, da je bil prvi veliki sosedski derbi med Koprom in Izolo odigran na silvestrovo leta 1935. Pred številnimi gledalci so z 1:0 slavili Koprčani. Dve leti pozneje se je Libertas uvrstil v 1. divizijo prvenstva Julijske krajine, nato pa je športna dejavnost v mestu zaradi vojne povsem zamrla.

OBDOBJE PO OSVOBODITVI 1945 – 1955

KOPRSKI NOGOMET V OKVIRU SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA
OZEMLJA

Športna dejavnost je bila obnovljena kmalu po koncu vojne. V mestu sta se
oblikovali novi športni društvi Aurora in Medusa, katerih temeljna dejavnost je bil
nogomet. Društvi sta imeli vrsto sekcij in lastne društvene prostore ter sta bili tudi
središči družabnega življenja v mestu. Njuno članstvo je bilo skladno s tedanjo
narodnostno sestavo prebivalstva v mestu skoraj izključno italijansko, igralski in
trenerski kader pa sta podedovali od predvojnih društev.
V obdobju 1945-55 se je športna dejavnost izjemno razrastla. Poleg že prej delujočih
italijanskih društev so začela nastajati nova, po vaseh slovenska, v mestih in po
delovnih kolektivih pa italijansko – slovenska. V letu 1948 jih je bilo v Istrskem okrožju
že 22, s petdesetimi sekcijami, v 1950. letu pa že 28. Med panogami je močno
prevladoval nogomet. Za tedanje obdobje je značilno predvsem veliko število
moštev, mestnih, tovarniških in vaških. V samem Kopru je v tem času delovalo tudi
po šest ekip, v občini pa tudi do dvajset. V mestu so poleg Aurore in Meduse, ki sta
bili kakovostni nogometni moštvi, delovali še Edilit, Adria, Partizan, Proleter in
kasneje Stil, na podeželju pa Jadran Dekani, Ilirija Pobegi, Šalara, Dinamo Kampel,
Branik Šmarje, Rdeča zvezda Ankaran, Olimpija Bertoki. Izolske ekipe so bile
Arrigoni, Ampelea in Nardone, moštva iz piranske občine pa Piran, Lucija, Strunjan,
Soline Jernej in Mladi rod Nova vas.
Nova oblast si je tudi na športnem področju zadala za nalogo razširiti kulturno in
telesnovzgojno dejavnost na širši krog prebivalstva, predvsem pa na delavce in
kmete. Posebno pozornost je namenjala podeželju, ki je bilo tudi v tistem času
pretežno slovensko. Glede na to, da po istrskih vaseh praktično ni bilo športne
dejavnosti, lahko obdobje po osvoboditvi torej označimo za začetek slovenskega
športa v Slovenski Istri.
Prva naloga je bila pripraviti igrišča. Po podatkih Zveze društev za telesno vzgojo so
s prostovoljnim delom (oblast je zagotovila material) zgradili 17 nogometnih igrišč in
nekaj desetin igrišč za košarko in odbojko.

Največjega pomena za koprski šport je bila zgraditev stadiona. Postavili so ga na
drugo stran ceste glede na prejšnje igrišče na Rivi Castelleone. Že konec 1945. leta je
začel v Kopru delovati odbor za izgradnjo stadiona, Zveza za telesno vzgojo pa mu
je v 1946. letu zagotovila osnovna sredstva. Ostali del denarja za material je bil zbran
v letu 1947, stadion pa je bil zgrajen leta 1948 s prostovoljnim delom, kar je bilo tedaj
običajno. V prvih dveh tednih delovne akcije na stadionu je bilo opravljenih 2300
delovnih ur. Izkopali so 440 metrov globokih jarkov za drenažo. 300 ljudi je pri tem
delalo 1000 delovnih ur. V jarke so navozili pet tisoč kubičnih metrov materiala. To je
omogočilo uporabo igrišča tudi v deževnem vremenu.

Kljub napetim mednarodnim razmeram in politični nestabilnosti, ki je sledila
ustanovitvi nove države, Svobodnega tržaškega ozemlja, je bilo v okviru STO
oblikovano samostojno nogometno prvenstvo. V njem sta nastopali tudi najboljši
koprski moštvi Aurora in Medusa. Aurora se je vsa leta borila za vrh lestvice in je v
tem času tudi dvakrat osvojila naslov prvaka STO, Medusa pa je bila vseskozi na
sredini, čeprav je nekajkrat pogledala tudi proti vrhu lestvice.

25. septembra 1952 sta se društvi združili. Novo društvo je privzelo ime Aurora in
namesto črno belih ustoličilo rumenomodre društvene barve Meduse. Poleg
nogometa je novo društvo gojilo še košarko, plavanje, atletiko in veslanje.
Od leta 1952 dalje, ko so zaradi spremenjenih mednarodnih razmer namesto
tekmovanj v okviru STO igrali v okviru ligaškega sistema Nogometne zveze
Slovenije, so Aurorini nogometaši skupno z Izolani in Pirančani igrali vidno vlogo v
slovenskem nogometu. Nastopali so v okviru ene izmed obeh slovenskih lig,
zahodne, poznejše ljubljansko – primorske in se borili za vrh lestvice.

Spričo množičnega izseljevanja italijanskega prebivalstva so se razmere po letu 1954
povsem spremenile. Aurora, Izola in Piran so praktično čez noč ostali brez večine
igralskega kadra in v prvenstvu so začeli nizati visoke poraze. V krizo pa so zašli tudi
drugi klubi v Slovenski Istri, saj so se pri vseh pojavile hude finančne težave zaradi
zmanjšanega financiranja.

Nogometaši Aurore, ki so bili v prejšnjih letih v vrhu slovenskega nogometa so se
leta 1955 znašli pri dnu lestvice tedanje Ljubljansko – primorske lige. Kljub temu so
bili v jesenskem delu prvenstva Ljubljansko – primorske lige za sezono 1955/56
najbolje uvrščen primorski klub. Klub je štel 40 članov in 37 mladincev.

PO PRIKLJUČITVI K
JUGOSLAVIJI 1955-1991

OD PRIKLJUČITVE K JUGOSLAVIJI DO OSAMOSVOJITVE
SLOVENIJE

Največji prelom za koprski nogomet se je zgodil sredi petdesetih let prejšnjega
stoletja z izseljevanjem prebivalcev italijanske narodnosti, ki so pred tem tvorili
veliko večino mestnega prebivalstva. Sledilo je naseljevanje Slovencev iz okoliških
vasi, nato pa tudi ljudi iz drugih krajev Slovenije in tedanje Jugoslavije. Z izselitvijo
večine članov tedanjih športnih društev v mestu, tekmovalcev, trenerjev in športnih
delavcev, je bila hudo prizadeta tudi koprska športna dejavnost, ki si je opomogla
šele čez nekaj let.

Na občnem zboru 30. junija 1955 se je koprska Aurora preimenovala v Nogometni
klub Koper. Moštvu je v sezonah 1954/55 in 1955/56 uspel obstanek v Ljubljansko –
primorski ligi, v sezoni 1956/57 pa je izpadlo v Primorsko ligo. Od leta 1957 do 1965 so
si koprski nogometaši zaman prizadevali za povratek v elitno konkurenco
slovenskega nogometa. Nekajkrat so imeli težave celo v Primorski ligi, kjer niso
vselej zasedli prvega mesta. V tem času se je večkrat spremenil tudi tekmovalni
sistem. Za vrnitev med najboljše je bilo treba v kvalifikacije, v slednjih pa so bili
Koprčani vsakokrat za korak prekratki. Koper je imel sicer ves ta čas tehnično dobre
igralce, uspehe pa je dosegal predvsem v mladinski konkurenci, saj so se Koprčani v
tem času uvrščali v vrh slovenskega mladinskega nogometa. Težave v klubu so bile
predvsem finančne, kar je bilo tedaj značilno za celoten koprski šport.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je koprski nogomet znova ubral pot navzgor.
K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je bilo mesto tudi pomembno
srednješolsko središče, v katerem so se šolali mladi iz velikega dela Primorske.

V šestdesetih in sedemdesetih letih smo bili priča precejšnjim nihanjem koprskih
tekmovalnih dosežkov. V sezoni 1964/65 se je z zmago v prvenstvu 2. slovenske lige
zahod moštvo slednjič le vrnilo v prvo slovensko ligo, v naslednjih letih pa se je
predvsem zaradi finančnih težav in fluktuacije igralcev ponovno sprehajalo med
prvo in drugo slovensko ligo. V času, ko so v ostalih klubih igralcem nekaj plačevali,
so se v Kopru zaradi pomanjkanja denarja odločili za čisti amaterizem in za prvi cilj
postavili finančno sanacijo kluba. To so sicer dosegli, a tudi za ceno rezultatov, saj
številni igralci niso hoteli igrati ali pa so zapustili klub. V sezoni 1965/66 je Koper
izpadel v 2. slovensko ligo, po zmagi v 2. SNL v sezoni 1966/67 pa se je vrnil med
prvoligaše. V sezoni 1967/68 so bili Koprčani v prvi ligi šesti, v prvenstvu 1968/69 pa
so ponovno izpadli v drugo ligo. V sezoni 1969/70, ko so popolnoma pomladili
moštvo, so bili v drugoligaškem prvenstvu tretji, v sezoni 1970/71 so se po zmagi v
drugi ligi vrnili med prvoligaše. V sezoni 1971/72 so bili v prvoligaškem prvenstvu
peti, v naslednji sezoni deseti, v sezoni 1973/74 so zasedli sedmo mesto, v prvenstvu
1974/75 pa jim je zveza odvzela štiri točke, ker so igralcem plačevali bone za
prehrano in so ponovno izpadli.

Slovenski šport so v tem času zaznamovali Portoroški sklepi, ki so na novo uredili
športna tekmovanja. Sklepi so sicer pripomogli k boljšemu vrednotenju
strokovnega dela v športu, a so z zapostavljanjem društev na račun selekcij napravili
tudi veliko škode, zlasti koprskemu nogometu. Najboljši igralci so odšli v Izolo, ki je
postala središče selekcije, koprsko člansko nogometno moštvo pa je bilo potisnjeno
povsem na rob v rekreativna tekmovanja in klubu je grozila ukinitev. K sreči je bil v
tem času Koper središče mladinskih selekcij, tako da se je v kratkem času po
ponovnem oblikovanju društev moštvo ponovno uvrstilo v slovensko nogometno
ligo. Pod vodstvom novega predsednika Karla Emeršiča in ob sodelovanju velikega
števila zagnanih športnih delavcev se je klub organizacijsko utrdil. S prostovoljnim
delom in ob prispevku zlasti manjših koprskih delovnih organizacij in obrtnikov so
uspeli popraviti tedaj že povsem dotrajan koprski stadion, klub pa se je konec
sedemdesetih let povezal s koprskimi šolami in vzpostavil tudi lastno nogometno
šolo. Ta je občasno štela tudi čez 500 mladih igralcev. Tvorec strokovno novega
pristopa je bil trener Lučjo Pertič, z njim pa so sodelovali tudi trenerji Karlo Valdevit,
Ivan Marjon, Jovo Vidaković, Salih Softič in drugi.

V sezoni 1980/81 je Koper ponovno nastopal v prvi slovenski ligi in zasedel deveto
mesto. V ligi se je obdržal tudi naslednje leto, po dveh zaporednih četrtih mestih pa
je v prvenstvu 1984/85 pod vodstvom zagnanega trenerja Luča Pertiča, ki je v
koprskem nogometu pustil izjemen pečat, prvič v zgodovini osvojil naslov
slovenskega prvaka. V prvenstvu so tega leta sodelovala vsa najboljša slovenska
moštva razen zveznega prvoligaša Olimpije. Najboljši strelec kluba je postal Željko Studen, koprski dres pa so že oblekli perspektivni mladci, kot so Badžim, Zulič in Jermaniš.

Druga polovica osemdesetih velja za zlato obdobje nogometnega kluba Koper, ki jev mestu in okolici postal daleč najbolj priljubljen športni kolektiv. Tekme rumeno modrih so tedaj spremljale množice navijačev. Po naslovu prvaka Slovenije se je klub v sezoni 1985/86 uvrstil v drugo ligo nekdanje skupne države Jugoslavije, ki je veljalo za izredno zahtevno in so v njem obstale le kvalitetne in izkušene ekipe. Člansko ekipo je še vedno vodil Lučjo Pertič, predsednik kluba pa je bil Karlo Emeršič. Koprčane je neizkušenost, predvsem pa sodniška kuhinja, ki je bila sicer značilnost te lige, pripeljala do izpada že po prvi sezoni. Doma so sicer osvajali točke, na gostovanjih pa so vknjiževali tesne poraze. Vendar so takoj po povratku v Slovensko ligo še drugič osvojili naslov prvaka in se podali v kvalifikacije za drugo jugoslovansko ligo. Tam so v dveh dvobojih izpadli proti srbski Bački. V gosteh so remizirali z 1:1, doma pa izgubili z 0:1. Srečanje je sprožilo veliko polemik in nikoli razčiščenih vprašanj. Omenjen dvoboj si je na Bonifiki ogledalo med 8 tisoč in 9 tisoč gledalcev. Več se jih je zbralo samo leta 1987, ko se je Koper, v bitki za naslov prvaka SNL pomeril z Olimpijo. Bonifika je bila pretesna za vse, ki so si spektakel želeli ogledati v živo. Na stadionu, ki je tedaj poleg vzhodne betonske premogel le staro leseno montažno tribuno na zahodu, se je zbralo okrog 10 tisoč gledalcev, kar še danes velja za absolutni rekord Bonifike.

V sezoni, ki je sledila, je Koper zaigral v novoustanovljeni Medrepubliški ligi – zahod,
kjer so med drugimi nastopali Maribor, Slovan, Rudar (Trbovlje), Zagreb, Split,
Lokomotiva (Zagreb), Varteks (Varaždin) in druge. »Kanarčki« so imeli tudi v tistem
obdobju neverjetno podporo s tribun. Rumeno modri so z generacijo nogometašev,
ki jo je sestavil trener Milan Miklavič leta 1990 in 1991 osvojili še naslova slovenskih
pokalnih zmagovalcev.

PO OSAMOSVOJITVI 1991-2020

V prvih letih samostojne Slovenije Koprčani niso blesteli, čeprav so v očeh mnogih,
zaradi uspehov v slovenskem prostoru in izkušenj iz 2. jugoslovanske lige, veljali za
enega od moštev, ki naj bi se borila za državni naslov. Klub je zabredel v finančne
težave, najboljši igralci so ga zapustili, njihova mesta pa so zasedli domači mladinci.

Od sezone 1991/92 do prvenstva 1996/97 se je moštvo uvrščalo na sredino lestvice,
nato pa je izpadlo v drugo ligo. Temu so botrovali predvsem dolgovi, pa tudi
spremembe na čelu kluba, ki so ga prodali zasebnemu poslovnežu. Sezono 1997/98
je klub prebil v drugi ligi, se za leto dni vrnil med prvoligaše in naslednje leto spet
izpadel. 

V sezoni 2000/2001 se je ponovno vrnil med elito in ostal prvoligaš
sedemnajst let zapored. V tem času je bil ves čas v vrhu slovenskega nogometa ali
tik pod njim. Leta 2003 so Koprčani zastopali Slovenijo v pokalu Intertoto in se
prebili do polfinala, kjer so izgubili z nizozemskim Heerenveenom. 

Največji uspeh je klub dosegel v sezoni 2009/10, ko ga je trener Nedžad Okčič popeljal do prvega in
edinega naslova državnih prvakov v samostojni Sloveniji. Istega leta so osvojili tudi
superpokal. Obe lovoriki so Koprčani osvojili z igranjem na gostujočih stadionih saj
je doma potekala temeljita obnova stadiona Bonifika. 

Ob tem so bili Koprčani v sezonah 2005/06, 2006/07 in 2014/15 še trikrat zmagovalci nogometnega Pokala
Slovenije. Zadnji pokalni lovoriki so dodali še uspeh v superpokalu. V istem letu so
uspešno igrali tudi v kvalifikacijah za Evropsko ligo. Na prepolni domači Bonifiki so s
3:2 premagali splitski Hajduk, a so v povratnem srečanju na legendarnem Poljudu,
pred 25 tisoč glavo množico, izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. 

Novejša zgodovina kluba je burna. Po sezoni 2016/17, v kateri je zasedel šesto mesto, mu Nogometna
zveza Slovenije ni podelila licence za igranje v Prvi ligi. Klub se je znašel v prisilni
poravnavi in je nazadoval v najnižjo, Primorsko ligo. Z novim (starim) vodstvom, ki
mu predseduje Anto Guberac, se je po najhitrejši možni poti vrnil v Prvo ligo, kjer
ponovno nastopa od sezone 2020/21.