Zgodovina

Prva pisana dokazila o igranju nogometa v Kopru izvirajo iz leta 1920, sicer pa se ime NK Koper pojavi šele leta 1955, z združitvijo športnih društev Aurora in Meduza.

V Kopru je bil leta 1920 ustanovljen Circolo Sportivo Capodistriano ,ki velja za prvo nogometno ekipo Kopra. Sestavljena je bila predvsem iz študentov; delavcev in ribičev.

Nogometno igrišče se je nahajalo na zunanji strani vrat koprske Mude in na drugi strani ceste glede na današnji objekt. Igrišče je bilo peščeno, večkrat, pa, ga je zalila voda iz bližnjega morja.

Po pripovedovanju danes že pokojnega Romea Škera je bil prvi predsednik kluba Mirko Nazarjev. Klubski barvi sta bili beločrna z emblemom redeče barve. Prav rdeč emblem je bil večkrat povod raznim izpadom gledalcev na tekmah, še posebej v notranjosti Italije.

V Kopru se je z napredkom nogometa Circolo Sportivo Capodistriano leta 1928 preimenoval v Unione Sportiva Capodistriana. Koprčani so tedaj poznali tudi prve kondicijske priprave v telovadnici San Francesco, sodobnejši pristop pa je prinesel tudi želeni napredek v igri.

Klub je tedaj štel okoli 150 članov po pisanju Picolla pa je imel mlado in borbeno ekipo, iz katere je kar precej nogometašev že tedaj prestopilo tudi v razne klube, ki so igrali v italijanski nogometni ligi.

Leta 1934 je Unione Sportiva Capodistriana prevzela ime veslaškega kluba Libertas in je nastopala v tekmovanju z imenom Unione Liberi Calciatori. V t.i. prvi diviziji so sodelovale še naslednje ekipe: Solovaj in Canotieri riunti dell’Adriatico iz Tržiča (Monfalcone), Casalini, A.C.E.G.A.T., Publico Impiego, Ber venier, Fortitudo, Ponziana, Servolana, Artiglieri Mista in Assicurazioni Generali (vsi iz Trsta), Ampelea iz Izole ter Arsia iz Pule. Koprčani so tedaj že odigrali prijateljske tekme z moštvom Pro Gorizia in tudi z Madžarskim moštvom iz Ferenzwaroscha.

Iz dostopnih virov je še razbrati, da sta tedanje igralno obdobje koprske ekipe zaznamovala vratarja Fernando Favento in Derin. Pomembno vlogo so odigrali tudi bratje Scher. Vttorio je že leta 1928 iz Kopra prestopil k prvemu moštvu Triestine, ki je tekmovala v Serie A italijanskega državnega prvenstva. Njegov brat Giordano je odšel k Palmi in zaigral za Palmese, Bruno pa je prestopil v Leece (Serie B) in od tam v Toskano, kjer je igral za Lucchese v Serie A. Bruno Scher je postal celo vratar državne reprezentance.

Iz Kopra so nato v Trst odšli tudi naslednji trije vratarji: Casanelli, Luigi Ukmar in Fabrizi. Odličen igralec koprskega Libertasa je bil tudi Mario Cociani, ki je najprej prestopil k Aquili, po, končani drugi svetovni vojni pa je odšel celo v Milano k Interju. Skupaj z njim je k lnterju (in v Serie A) odšel tudi Bruno Zago, v Trst pa so iz Kopra tedaj odšli še naslednji nogometaši: Petris, Braico, Griso, Flego in Valentinuzzi.

Enega glavnih vzrokov za tako številne odhode je predstavljala slaba gospodarska razvitost Kopra, ki je pod fašizmom utrpelo precej škode
Že z letom 1939 in izbruhom 2. Svetovne vojne, so nogometne aktivnosti v Kopru in po okoliških vaseh skorajda zamrle.

Po letu 1945 se je pričelo intenzivno ustanavljanje mestnih klubov in poživitev dela v le-teh. Najprej so delo obnovila že znana društva (Unione sportiva) iz Kopra, Pirana in Izole. Že takoj so bili najbolj aktivni nogometni klubi, ki so v začetku tekmovali v ligi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), v katero so bili vključene ekipe iz hrvaške Istre, slovenske obale in nekateri klubi iz okolice Trsta.

• 1920 Circolo sportivo Capodistriano
• 1945 Unione sportiva Capodistriana
• 1947 Aurora Koper, Meduza Koper, Partizan Koper,
• 1948 Koper, Adria Koper,
• 1949 Proleter Koper, Portorož Portorož,
• Boris Košele prvi (edini) Slovenec pri Aurori

Unione sportiva Capodistriana, ki je sprva veljalo za zelo močno društvo – vključeno je bilo v CONI (Circolo olimpico.nazionale ltaliano) – se je po kratkem povojnem delovanju že leta 1946 preimenovala v Auroro, društo pa je kasneje pod svojo streho združevalo športnike iz različnih panog (ob nogometu še atletike, namiznega tenisa, košarke in plavanja). Predsednik Aurore je bil Nello Pelascier, po poklicu tiskar. V prvem letu je Aurora imela 100 članov, z izjemo enega so bili vsi italijanske narodnosti, šlo pa je za same domačine. Edini Slovenec med njimi je bil Boris Košele, ki je opravljal naloge tehničnega vodje-društva Aurora.

Leta 1947 sta bili v Kopru ustanovljeni še dve društi ŠD Meduza (nogomet, košarka, namizni tenis) in ŠD Partizan (nogomet, atletika, odbojka, namizni tenis, plavanje, boks). Lastna sedeža društva sta imela le Aurora in Meduza, poleg pisarn pa je bilo na sedežu tudi plesišče – palestra, kjer so ob nedeljah prirejali plese. Med tednom so v teh prostorih člani društa lahko prosti čas preživljali tudi z igranjem biljarda, šaha, kart .. Aurora je združevala predvsem mladino, Meduza pa delavce in obrtnike.

Največji porast je nogomet zabeležil leta 1948, ko je bilo v obalnem pasu že aktivnih 1S nogometnih klubov. Samo v Kopru jih je bilo pet (Aurora, Meduza, Partizan, Edilit, Adria), leto zatem pa je bil ustanovljen še Proleter.

Le Partizan in Proleter sta bila slovenska kluba, vsi ostali klubi v Kopru pa so za člane imeli pripadnike italijanske narodnosti. Leta 1950 so v Šmarjah ustanovili NK Branik, v Novi vasi pa NK Mladi rod. Nogomet je bil na Obali res pravi šport številka ena, kar potrjujejo tudi podatki o številu članstva: od 30 v NK Mladi rod do 320 v NK Aurora.
Prvo pravo organizirano nogometno tekmovanje je predstavljala liga STO (Svobodnega tržaškega ozemlja), ki je na tem območju predstavljala tudi tekmovanje na najvišji organizirani ravni. Vanj so bili vključeni klubi iz hrvaškega dela Istre, Slovenske Obale ter klubi iz okolice Trsta.
Leta 1948 je v tej ligi nastopalo 15 ekip, obalni nogomet pa so zastopali: Aurora in Meduza iz Kopra, Arrigoni iz Izole ter Piran. Nižjo tekmovalno raven je predstavljalo igranje v istrski ligi, v kateri je tekmovalo 14 ekip. Z obale: Arrigoni B, Partizan, Aurora B, Rdeča zvezda, Jadran; Olimpija, Meduza B.

Ob prvi reorganizaciji slovenskega športa je bila 29. maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije. Prvo leto je NZS vzdrževala stike z vsemi slovenskimi klubi prek sedmih poverjeništev. Ob reorganizaciji uprave leta 1949 so se novi ureditvi prilagodili tudi v NZS, poverjeništva pa so nadomestili s štirimi nogometnimi oblastnimi odbori.

Leta 1966 je Koper izpadel iz enotne slovenske nogometne lige. Takrat so bili najboljši Škorjanec, Ivankovič, in Pinterič. Kot šestouvrščeni se vrnejo leta 1968, a naslednje leto znova izpadejo. V teh letih je tudi igral Malkoč Ekrem verjetno dosedaj najboljši igralec Kopra. Leta 1972 so solidni peti, a vzdržijo v prvi ligi samo štiri leta. Leto 1981 prinese lepše čase, saj se ponovno uvrstijo v prvo ligo. Tokrat dosežejo najboljše rezultate v zgodovini kluba. Po treh letih so tretji (Fingšt doseže 10 zadetkov), naslednje leto v sezoni 1984/85 pa v sijajnem slogu postanejo slovenski prvaki. Najboljši strelec je Studen, zaigrali so že perspektivni Badžim, Zulič in Jermaniš.

Za nagrado gredo 1985/86 v drugo jugoslovansko ligo, kjer sicer hitro izpadejo, a odigrajo tudi finale za amaterskega prvaka bivše države. Leta 1987 so drugi v SNL, najboljša sta Osibov in Breznikar, naslednje leto pa postanejo še drugič republiški prvaki in si priborijo možnost sodelovanja v medrepubliški ligi, kjer sta blestela Volk in Voljč. Leta 1984 in 1991 so osvojili tudi slovenski pokal. Za rekordno zmago še vedno velja tista proti trboveljskemu Rudarju z 8:1in Priti Novi Gorici 7:1, obe zmagi sta bili doeženi v gosteh.

V obdobju samostojne Slovenije niso več tako uspešni. Začeli so z dvema zaporednima osmima mestoma, čeprav so veljali zaradi izkušenj iz jugoslovanskih časov za ene izmed favoritov, nato pa za lep čas neslavno poniknili med prvo in drugo ligo. Na poti stare slave se uspešno vračajo ob koncu tisočletja, ko so osvojili tretjo mesto leta 2002, naslednje leto pa se uvrstili še v polfinale pokala Intertoto, kjer jih je po tesnem boju izločil nizozemski Heerenveen (obdobje strelskega praznika Trenevskega in Jakomina), vrhunec pa so dosegli z zmago v pokalu Hervis, ko so v sezoni 2005/06 v finalu ugnali celjski CMC Publikum po izvajanju enajstmetrovk (1:1).

Naslednje leto v sezoni 2006/07 ponovno osvojijo pokalno lovoriko in v finalu premagajo Maribor z rezultatom 1:0.

V sezoni 2009/10 je FC Koper osvojil doslej svoj edini naslov državnih prvakov, v kvalifikacijah za Ligo prvakov pa izpadel po izenačenem boju z Zagrebškim Dinamom, ki ga je na »domačem terenu« v Novi Gorici ugnal s 3:0. Žal pa smo prvo tekmo v Zagrebu izgubili z 1:5. V naslednji sezoni so naši nogometaši osvojili Superpokal Slovenije.
Drugo najboljšo ligaško sezono smo v Kopru imeli v sezoni 2013/14, ko smo ob koncu zasedli drugo mesto.

V kvalifikacijah za »Evropo« smo po zmagi v prvem krogu, klecnili proti Azerbejdžanskemu Nefčiju.

Igralci, ki so poniknili v Kopru in postali reprezentantje širijo bogat in dolg seznam. Na njemu najdemo imena kot so Galič, Rudonja, Jermaniš, Boškovič, Dedič, Poljšak, Benedejčič, Zupan, Zulič, Bečaj, Ribarič, Šukalo, Jakomin, Jukan ki so vsi v času slovenske samostojnosti nosili ”rumenomodri” dres.

V novejšem obdobju se je nekaterim našim fantom prav tako uspelo uveljaviti v nekaterih tujih uglednih prvenstvih.

Če se povrnemo nazaj v preteklost je Igor Benedejčič celo dosegel prvi gol za slovensko reprezentanco na gostovanju proti Estoniji.

Najboljši klubski streleci so Miloš Breznikar, sledita mu Sašo ”Tojo” Jakomin, Patrik Ipavec in Vili Bečaj. Prvi gol pokalu UEFA je dosegel Viler Mitja.

Največ nastopov pa je zbral dolgoletni kapetan Andrej Poljšak in Edmond Gunjač. Mladen Rudonja je svoj prvi reprezentančni gol dosegel proti Romuniji ter Sloveniji omogočil odhod na svetovno prvenstvo v Koreji.

Viri: Diplomska naloga Vanje Košpenda na fakulteti za šport v Ljubljani, Stojan Maleševič www.nk-koper.si